March 9, 2011
On shelves.
Mama me je sicer narahlo oštela, da izpadem nezavedna Slovenka, ker ob pogledu na mojo knjižno polico človek misli, da tu stanuje kak Anglež, ampak mene pa bolj moti to, da se zadnje čase ne znam več dobro izražat po slovensko…v pogovoru hočem kakšno stvar razložit, pa kar ne najdem ta pravih besed. Jezik se mi zaplete in potem raje obmolknem (ali pa preklopim na svoj žlahtni zasavski dialekt z nemcizmi in mat*urbami vred ;)).
Se res moram poboljšat. Bi se rada. Sicer mi pri tem podvigu tistih deset knjig (khm, khm), ki sem jih ta teden naročila od najbolj krasne založbe na svetu, ne bo pomagalo,
mi bo pa mogoče tale:
Neskončna zgodba je namreč edina knjiga v mojem življenju, ki sem jo od začetka do konca prebrala več kot le enkrat, in to s tako intenzivnostjo, da se podob iz lastne domišljije še danes spomnim do potankosti. Prvič sem jo dobila v roke enkrat v prvi polovički osnovne šole in ob pogledu na rdeče – zelen tisk so se mi v trenutku na široko odprle oči. Mami, UAAAAAUUU, lej to! Napisano je v rdeči in zeleni barvi! Ker tu notri je zgodba v zgodbi in vsaka je svoj svet s svojo barvo.
In takšno je bilo – moje prvo, rosno spoznanje namreč – da ni nujno, da so črke vedno črne; da nekdo to določi in se z razlogom odloči, in da se tudi stvari, ki jih jemlješ za nespremenljivo stalnico, da narediti še kako drugače.
Strašno pomemben moment, kaj? ;)
Pa vendar mi je zato ta knjiga še dandanes strašno ljuba in v popolnosti ignoriram dejstvo, da je kasneje postala še resnično slab otroški film, ki domišljiji pač ne sega niti do gležnarčkov. Zakaj vam pa vse to razlagam? Ker slovesno otvarjam sezono branja v slovenščini! Četudi je Prešernov praznik že mimo. Mama bi bila ponosna.
March 8, 2011
I got me some heaven.
A vam želim cvetoč 8. marec? Ja, tudi. :)
Pa da vam za intermezzo med skicirko povem: Še preden je bil na sporedu praznik vseh praznikov sem prejela en delček dolgostoječih malih sanj.
I was given yellow flowers and a citrus tree. Not just one, but two! – one qumquat and one citrus mitis!
I always wanted to be the caretaker of a citrus tree. I don’t know why, but the sight of those heavy bright fruits ripening away on their branches just looks like heaven to me. You say Heaven, I think Citrus Tree.
So, staring at the sun, munching on my banana & strawberries breakfast I thought about how now it probably can’t get much better than this.
In potem zvečer, ko sem bila pri svojem delu z zgrbančenim čelom, me je prešinilo: pa saj tudi to je (skoraj) to, kar sem hotela! In čelo se je vidno odgrbančilo in kotički ust počasi nasmehnili. In še malo…še malo…pa bo. Vse imam tu, in za vse sem neskončno hvaležna, in hkrati komaj čakam, da spet odletim. Vse imam, pa hkrati s polnim srcem čakam poletje, letala na nebu in nove steze.
A malo, čisto malo me je strah. Ko je življenje že prelepo, ponavadi pade sekira. Vse ne more bit kar naprej popolno, kajneda? Kaj bo potem prišlo? Ne grbanči se, čelo! Konec koncev bi Sonce naj sijalo še vsaj okoli pet milijard človeških let.
March 8, 2011
tempera
Tole je pa zagotovo najbolj slastna (čokoladna) zarjavela tempera, ki sem jo kdajkoli prejela! :))
March 1, 2011
a promise of
Ker sem ravno dobre (?) volje, popam dve slikci na en dan. Pa da mal razbijemo monotonijo, zadevo pospešimo, in itak se mi že sto drugih stvari podi po glavi kakor ta skicirka.
Dobre (?) volje pa pomeni, da se v bistvu počutim točno tkole…kot zgornja slikica.
